Živjo, ekipa!

Saj bi vas vprašal, kako ste, pa mi ni treba, ker vem. Vas vidim na instagramu. Vidim, da ste super dobro. Imeli ste lepo vreme, v kajt je vedno pihalo iz prave strani neba, trejli so bili suhi, rokavičke enake barve kot gripi na kolesu, pajkice so ritko na Mali Mojstrovki naredile sila gledljivo, vaš novi vanlife kombi je vedno vedno našel idiličen travnik za dokumentiranje brezskrbnega outdoor sončnega zahoda. In otroci so bili pridni, kot da jih ni. In kakopak vsi po vrsti nadarjeni športni ekstremisti. Kot oče, ki fotki prvega prevoženega kuclja v parku ne pozabi pripisati, da jih Mark šteje šele pet. In dežja, ah, dež na instagramu ne pada. Od kod v Bohinjsko jezero pride voda za popularne motive ženinega supanja, tega družbena omrežja preprosto ne zanima.

Jebeno hudi smo vsi po vrsti. Tako hudi, da sploh ne veš več, kaj je res in kaj ni. Zgodila se je hiperinflacija outdoor športnikov in športnic. Sponzorirane profesionalce od draveljskih rekreativcev težko ločiš, od kar v vertikalah slovenskih ferat bingljajo seksi influencerke. Nepoznavalcu sloviti Alex Honnold deluje kot razcapan začetnik, če podobe njegovih solo norčij v zgonjeni vetrovki primerjamo s prej omenjeno digitalno ritnico Pio, ki se je avgusta v pajkicah in z rožnatim plezalnim pasom pofočkala na Mali mojstrovki. Evropska DH prvakinja Monika Hrastnik ima z naskokom manj sledilcev na instagramu kot povprečna XY evropska mtb wannabe influencerka, ob tem da slednja na fotkah kolesa, ki je tematsko osišče profila, nikdar ne pelje. Stoji poleg in napenja v nove hlačke opravljena gluteusa proti objektivu. Realizem je pobegnil daleč stran. Resnica tudi. Vsak, ki je predlani zvozil s gorcem, ima letos že lastno agencijo, licenco za vodnika, vzmetenje za dva jurja in zavidljivo dokumentirano zgodovino presežnega na instagramu. Ko pa potrebuješ vodnika, ki bi peljal pet Nemcev na Matajur, se od dvajsetih klicanih profijev odzove in spelje samo Anja iz Extreme Vitala.

Instagram prenese vse. Tudi največje laži, ki jih namenjamo samemu sebi, od drugih pa pričakujemo, da nam verjamejo. Če že sami sebi ne, pričakujemo, da nas v iluziji lastne samoprevare z všečki vzdržujejo drugi. Za kozlat bizarna igra, pri kateri se vsi zavedamo, da lažemo in skušamo laže preglasiti z bolj slikovito lažjo.

Nikdar ne bom pozabil outdoor družinice, ki je letos v bližini našega trail centra v Robidišču, ki je na instagramu tudi boljši, kot je v resnici, skušala za pogled drugega uprizoriti instagramično popolnost. Oče se je mučil s tlačenjem drago najetega multivana nekam v travnik, mala froca sta bila sitna, mogoče jima je bilo vroče, morda sta bila lačna, ali pač oboje in še kaj. Mama pa je histerično pripravljala vse potrebno za fotko: kolesa, opremo, skratka potrebščine da se vidi, na kako moden način so prišli v planinski raj uživat družinsko športno idilo. Mudilo se je, sonce je bilo tik pred tem, da utone na zahodu. Le še nekaj instagramičnih minut je bilo na voljo. Ko so naposled le pripravili konkurečno kuliso aktivne sreče in se nekako zbrali, da končno škljocnejo trenutek družinske popolnosti, tamala še vedno ni nehala težiti. Nič takega. Klasičen in zelo življenjski zaplet, ki pa v dobi digitalne popolnosti postaja tabu in ostaja našim očem skrit. Zato je vestna mati, ki skrbi za to, da je družina vedno videti dobro, posegla po zadnjem adutu - zagrozila je smrklji, da odpade sladoled, če se ne misli smejati, kadar je jebeni čas za smeh. In se je. Dojela  je, da je vrag odnesel šalo, in zvečer pristala na instagramu. In pokasirala lajke mamih sodelavk, ki bodo morale doskočit standardu ali celo dvignit letvico novonastale fotke. Fotke, kjer se le v očijevih očeh bežno sluti dvom, da odločitev, da gre s štiriletnico in na pol dojenčkom s kombijem zganjat mtb vanlife v grmovje, morda le ni bila najboljša ideja, čeprav je to letos eden najbolj lajkanih motivov na instagramu. Morda je za trenutek celo pomislil, da bi se mulca imela bolje v termah. Modra je za hip zaslutil, da so ga objave drugih nategnile, a se je vedoč, da bo kmalu tudi sam nategnil druge, potolažil in si odprl pir pozabe.

Ej, folk, zakaj si to počnemo?