Živijo, banda.

Kot partner v eni izmed sodobnih domislic, ki se jim reče trejl center ali pač bajk park, moram na začetku podati nekakšen disclaimer, da govorim v svojem imenu in ne v imenu podjetja, ki se, če hoče preživeti, mora truditi za kompromis med zastarelostjo direktorja, torej mene, in  sodobnimi, bolj komercialnimi pogledi na kolesarjenje po hostah.

Prihajam namreč iz časov, ko band, rolerjev in tejblov še ni bilo za vsakim vogalom in sem zakrknjenega mnenja, da najboljše trejle na svetu z minimalno intervencijo mtb skupnosti naredijo pešci, ki hočejo gor na hrib in dol s hriba. Hvala vam.

Cenim tudi prizadevanja vseh graditeljev, ki si običajno na šverc izkopljejo kako izvirno špuro za dušo, vendar množična raba tam običajno odpade: enim se zdi prestrmo, drugim je drop previsok, tretji ne skačejo skokov s presledki, četrti ne furajo v mokrem,  petim se zdi preveč zaprto, šesti pa so celo menja, da mtb in korenine ne gredo skupaj, sploh v primeru, ko niso označene. Pa še to je res, da so takšni projekti z vsakim dežjem - sploh pa s pretirano frekvenco -  za eno barvo težji kot prej, zato jim je v uradnih furališčih tako rekoč odvzeta domovinska pravica, oziroma so statistično najmanj furani ostanki preteklosti.

Pa še sodobni estetski vatli jim niso v prid. Razfuk je passe! Vsa čast Igorju in kočevski ekipi, ki se poleg popeglanega trudi tudi s črnimi špurami stare kanadske šole. Tudi sam sem v preteklosti zase in za par somišljenikov na bregu za bajto skopal kak prepovedani odsek. Bilo je lepo, minimalistično, egoistično in ustvarjeno za majhno frekvenco. Potem pa je mtb postal še ena oblika množičnega turizma in smo začeli laziti naokrog, po krajih, kjer so že dojeli, da je lahko poletna sezona enaka zimskim. In odprli so se bajkparki, ki bili tistihmal pretežno DH orientirani.

Toda tudi Avstrijcem, Italijanom in Francozom je  po petih letih uporabe odneslo tiste primarne "razfukane" trejle, ki so bili v primerjavi z današnjimi osemkrat črni, pa so za voljo  prizanesljivejših stroškovnikov vzdrževanja in nagovarjanja čim širše populacije iznašli predvidljive MTB avtoceste, ki so preplastene s šodrom, zavorne bule  ukročene s tlakovci, voda pa z drenažo. In kot da to ni dovolj, je nekdo, ki se na biznis spozna, v banji namesto eureka vzkilnik "flow"in prišel na idejo, da je edina poslovno vzdržna kolesarska infrastruktura lahko samo taka, da se bodo s kolesi za deset jurjev po bregu dričale gospodinje s svojim podmladkom.

Vzpostavile so se nove reference in skoraj vse, kar je uradnega za pofurat, je preplavil ta globalni predvidljivi dolgčas: banda v levo, banda v desno, roler , ki je - uau - lahko tudi double... In v tej maniri najprej prečimo cel breg v levo, potem pa še nazaj. V desno. Razlika med destinacijami je samo še valuta, v kateri plačaš storitev.  No, kar želim povedati je, da novokomponirani koncept flow trejla v veliki meri ubija primarno bistvo gorskega kolesarjenja, ki je še vedno: pojdimo tjale tisto pofurat in imejmo vsaj malo polne hlače, ker ne vemo, če bomo lahko, ker bo mogoče mokro.

Razumem posel, ker ga delam. Vse skupaj mora biti zapakirano tako, da se na progi vsi ljudje  počutijo dobro. In na trejlih je vedno več ljudi, kar je spet dobro. Vsaj za biznis. Si pa lahko predstavljate, kako bo ideja tekočih računov, da mora infrastruktura vsakomur pričarati nasmeh na obraz, dolgoročno spremenila namensko grajene trejle.  Če še niso, bodo čez par let le še en instant produkt, primerljiv z dričanjem v raftu po prenizki Soči ali z varnim spuščanjem po pletenici iz brega na breg. Nekaj na pol. Bojim se, da mtb postaja nekaj instantno polovičarskega - nekaj, kar za potrebe instagrama počnemo med smučanjem in kajtanjem, ne da bi se resno poglobili v njegovo bistvo.

Ker bi vse radi takoj in ker nas industrija prepričuje, da je to mogoče, bi radi tudi trejle, ki jih bomo do zadnjega detajla obvladali v enem samem vikendu, čeprav smo prvo gorsko kolo kupili šele lani. Ta drža je v resnici nespoštljiva do branže, ki ji pripadamo. Gorsko kolesarjenje je hudičevo kompliciran šport, katerega napredek terja veliko časa, premisleka in neštete skoke iz sence cone udobja. Ne želim zveneti kot stari prdec, a nekoč so obstajali sveti grali, trejli in objekti, ki so jih lahko vozili samo dovolj dobri, ostali pa smo po njih najprej hodili, jih motrili in jih šele nekoč pogojno zvozili. Če smo jih. Mnoge tudi nismo.

Zaradi vsega navedenega smo tudi v robidiškem trejl centru pred zimsko trilemo. Povpraševanje pravi, naj vsaj en trejl preplastimo s peskom. Lokalna skupnost bi rada imela konkretno strojno narejeno jump linijo. Hitri mulci iz naše soseščine hočejo DH progo in DH dirko. Sosed Benedikt (nemška enduro raketa) pa že dve leti teži, da bi končno rad svoj tehnični enduro trejl, težek dva črna diamanta. Za kaj naj se torej odločimo? Povejte, prosim, v komentarjih.

p.s.

Z vitalovo ekpio planiramo jesensko turnejo 10.000 višincev/10 dni/10pirov. Če koga zanima družno kolesarjenje po večinoma prepovedanih zgodbah, mestoma pa tudi legalnih, ga bomo silno veseli. Kmalu objavimo, zakaj gre.

Se beremo,

Miha