Dajmo fantje, brez kislih obrazov, na tole ste čakali leto in pol,’ nam je ob poti, malce naprej od koče na Porezni, s širokim nasmehom zaklicala naključna mimoidoča gornica.

Kdor je kadarkoli tekel na dirki GM40, ve, da ga od koče na Porezni do cilja čaka sedem kilometrov. Marsikdo izmed pohodnikov nam prav tam zakliče tudi – dajmo, zdaj gre le še navzdol -  kar je res, a resnica ima v tem primeru težke noge. Pa ne da bi jamral, ampak dejstva so dejstva. V Podbrdo, kjer je štart legendarne dirke GM40, letos se je ta tek zgodil 20-tič, ne prideš počivat, oziroma vsako leto znova veš, da boš jebal ježa.

Kljub temu, da poznaš traso in da veš, kaj te čaka. Strmo gor in to dolgo časa. Strmo dol in to dolgo časa. Vmes nekaj malega ravnine, vsega nekaj metrov, tam v Hudajužni. Pa čudoviti razgledi, primarna energija, ki jo nudi tamkajšnja narava, nasmejani obrazi domačinov ob poti, ki sestavljajo nepogrešljivo in prepotrebno kuliso, sestavljeno iz 18 okrepčevalnic ter osredotočena družba kolegov tekačev.

Tehnikalije tega gorskega maratona razkrivajo, da se ta ponaša s 3100 višinci gor/dol in ko ti nekdo sedem kilometrov pred ciljem omeni, da gre zdaj samo še navzdol, sprejmeš nacefranih nog to informacijo z mešanimi občutki.

Prvi je seveda samoohranitveni in zgodilo se je že, da sem dobronamernemu navijaču predlagal, da naj prevzame mojo številko in do cilja odteče namesto mene. Ker noge ječijo, sapa je pošla davno nazaj in ker bi bilo veliko lažje sesti v senco koče in dati svet na off.

Drugi odziv je že bolj realen in pa možat – kljub prebičanosti si rečeš, gremo dalje, tole bomo zdrli, gledalcu prikimaš, se nasmehneš, nemara celo nečloveško zarjuješ v znak odobravanja iiiiin že letiš. No, probaš leteti.

Besede, s katerimi nas je vzpodbudila izletnica, so letos segle do kosti. V hipu sem pozabil, da sem bil ožuljen na treh (precej ključnih) točkah svojega telesa, da so mi kvadri že nekaj časa kazali fakiče ter da je bil dan vroč in ožemajoč za sleherni aktivni tekaški organizem.

Da, na ta dan smo čakali leto in pol. In tega nikakor nismo smeli in ne smemo pozabiti. Verbalni šamar navijačice je prišel na pravem mestu, ob pravem času. Naslednjih nekaj kilometrov je potekalo ob razmišljanju, da je zadnje leto in pol dejansko minilo z redkimi tekmami, kar je tudi v trail vsakdan prineslo nemalo zmede in porodilo številna vprašanja. Kolikokrat sem in smo slišali - na katero tekmo bomo šli? A je Vipava prestavljena ali skenslana? Kaj dogaja s K-24? A Naj naj letos bo?

Tekme so, tudi za trail tekače, tako tekmovalni, kot družabni dogodki, na katerih se srečujemo, se lopnemo čez hrbet, mlatimo prazno slamo, potem konkretno odgaramo in se nato podružimo ter utrdimo v preteklosti stkane vezi. Na njih se rojevajo nova poznanstva, negujejo prijateljstva in spoznavajo nova obzorja. Na njih se izkuša, kako je iti preko svojih meja in otipati česa vse smo v resnici sposobni.

Prav tam naše številne ure gibanja v naravi, nekateri jim pravijo trening, nekateri način življenja, v resnici pa to niti ni tako pomembno, dobijo svoj epilog. Od tam izvirajo izkušnje, ki se sčasoma pretvorijo v spomine, ti pa nas tu in tam, zdi se da ravno takrat, ko je to najbolj potrebno, ugrabijo vsakdanu ter polepšajo in osmislijo trenutek v katerem se nahajmo.

Moji letošnji izbrani spomini na Podbrdo, ta hip edino tekmo, na kateri sem letos bil, bodo zagotovo naslednji.

Srečanje s čudovito družino Dakskobler, s pridruženim članom Tedijem, ki vsako leto organizira PRTF in poskrbi zato, da še nekaj dni po tekmi čutimo in vemo, zakaj tečemo po hribih.

Okrepčevalnica Durnik 1, kjer sem četrtič zapored, naravnost v žilo, dobil kavo z limono. Kot bi bilo včeraj se spomnim, kako smo začeli s to tradicijo. Leta 2016 sem se natanko tam, resnično v najglobjem krogu tekaškega podna, spraševal o smislu življenja. Tresoč, kot da v življenju nisem naredil enega tekaškega koraka, sem se uvel in pepelnato sivo moral zbrani ekipi resnično zasmiliti, da saj so mi odstopili kavo iz domače zaloge.

Notri so kapnili nekaj kapljic limone in že čez nekaj minut mi je postalo jasno, da je to pijača, ki prebudi in opogumi še tako zakomiranega tekača. Obenem nekoliko zravna naklon Durnika in ojača korak za strmino, ki sledi. Ekipa, hvala vam za to odkritje, skrito delicijo in eliksir preživetja.

Okrepčevalnica Durnik 2, kjer me je dobronamerno, a vseeno po hrbrtu pošteno naklestil škrbasti lokalni jager. Točnega razloga zakaj ne vem, vem pa da je mislil dobro. Ob tem je vzpodbudno govoril v narečju, ki ga nisem povsem razvozlal in se režal na vsa usta. Upam, da se še kdaj srečava!

Okrepčevalnica Durnik 3. Malce pred njo je sedela tekaška kompanjonka Majda, ki je delovala nekoliko neresnično, skoraj eterično in na moč prijazno. Tip s harmoniko je letos ob mojem prihodu igral račke in ob tem prepričljivo ter brezstično kadil cigareto. Kljub hrupu je nedaleč stran kot ubit spal pasji mladiček pasme, za katero še danes ne vem, katera je bila. Morda dunrniški planšarski pinč?

Okrepčevalnica Durnik 4, lovska okrepčevalnica na koncu sveta, ki jo vodi brat Blaža Močnika in kjer pomaranče teknejo najbolje na svetu. Na njej klepetamo o lovni in nelovni divjadi, zakaj so gamsi boljši kot ruševci in se sprašujemo kje za vraga je letos Blaž? V daljavi razločno slišimo navijanje divjakov Eve in Dejana tam zgoraj.

Eva in Dejan. Letos najglasnejša navijača ob in progi. Tudi zato, ker na Durniku ni bilo ZZTopke, predvsem pa zato, ker gre za najbolj predan par na trail sceni. Modela, saj vesta, da vaju imam tako zelo rad, kajne? Vegan piknik meni v Planici nas je pač precej usodno povezal. Predvsem naju z Dejanom. Ti lump ti.

In nato seveda neznana pohodnica ob poti, ki je s svojim neposrednim in iskrenim stavkom, nevede zagnala tokratno pisanje. Njeno misel sem ujel na točki poti, kjer se desno vidi na cerkljansko stran, na karterem omamno dišijo travniške rože. Slednje v teh dneh, za čaje,  nabirajo lokalne ženice in tako skrbijo, da preživijo starodavna znanja in veščine.

V daljavi se vidi Blegoš in za njim domači Polhograjci. Na levi pa se na ogled predstavljajo vrhovi kot so Črna prst, Rodica, za njimi očak, v daljavi tudi Karavanke … Torej na točki, kjer od vsega lepega zastane dih. Pot dol, proti cilju, je bila zaradi nje nekoliko lažja in vnovič doživeta, kot je lahko le tukaj.

Doživeta tudi zaradi Čampe, ki ga je, ravno med tem, ko sem se po nogah mazal s hladilno kremo in razmišljal, kako bi teknila, če bi jo malce polizal, mimo mene prineslo v družbi hčerke, s katero sta skupaj pretekla celo progo. Še en lep moment.

Nadejam se, da tokratna tekma ni bila zadnja letos. Trail preizkušnje ti dajo ogromno lepega in presežnega, le odprt moraš biti za dogajanje okoli sebe. Za ljudi na in ob poti, za poti, po katerih jo ubiraš, za najbolj drobno mravljo, travnato bilko, zgrbančeno bukev in uporni osamelec ob poti. Za tisto neizrečeno, kar šepetajo listi dreves, ko jih skuštra veter in kimajo oblaki, ki na svoji poti kod ve kam potujejo tam mimo. Za okus lastnega potu, s katerim izločaš vse, kar je nepotrebnega in odvečega porodila dolina.

Za utrip srca, ki bije v ritmu čiste sreče.