Kitajska je pred dnevi za nedoločen čas prepovedala ekstremne športne dogodke kot so ultramaratoni, trail teki in “wingsuit“ skoke s padalom. Odločitev je bila sprejeta kot odziv na tragedijo, ki se je zgodila na tekmi Yellow river stone forest trail race, na kateri je zaradi nenadnega posabšanja vreme na umrlo 21 tekačev. Do nadaljnjega so odpovedani dogodki z ohlapnimi in nedorečenimi odgovornostmi organizatorja ter nejasnimi varnostnimi pravili. Tako želijo zagotoviti zdravje in zaščititi življenja ljudi, oziroma tekmovalcev.

“ V teh dneh se vse več ljudi loteva trail teka in vodijo jih različni razlogi,“ ugotavljamo s kolegi med enim izmed naših tekov, kmalu po usodni kitajski ultri. “Določen odstotek ne zaveda prav točno, v kaj se spušča. Spomnite se, kaj nam pripovedujejo znanici organizatorji. Ko pride do tekem, se na njih naslavljajo precej bizarna vprašanja, pa tudi nenavadne pritožbe. Ljudje pravijo, da lahko na progi padejo in se poškodujejo, da si zaradi grobega terena lahko obrabijo superge in da na trailu tekač lahko celo zaide. Le kaj bi se zgodilo s takšnimi, če bi se jim tam zunaj zgodilo kaj resnejšega.“

Spogledali smo in skomignili z rameni.

Na štartu tekme nikoli ne veš, kaj te bo tistega dne čakalo na poti. Zato tekmovalci podpišemo dokument, ki pravi, da tekmujemo na lastno odgovornost, velikokrat pa je treba za organizatorju predložiti tudi zdravniško potrdilo. Na najtežje tekme se mora tekač kvalificirati, to stori tako, da v določenem času zbere dovoljšnjo število točk na manjših, oziroma krajših tekmah.

Tekači, ki se poznamo in smo si blizu, si kakšno minuto pred štartom, s stiskom roke, voščimo srečno. Še kako dobro se zavedamo, da tam zunaj ni vse odvisno od nas in da se lahko zgodi marsikaj. Tako zaradi zunanjih vplivov, kot zaradi rekacij našega telesa in uma. Zgodi se ti lahko in zgodilo se nam je že poslabšanje vremena, poškodbe, dehidracija, krči, podhladitev, napad os ali sršenov.  Za nami so tekli psi, ki so se strgali z verige, imeli smo prebavne težave, težave z orientacijo in še marsikaj drugega. Velikokrat smo si v takšnih trenutkih že pomagali in si stali ob strani.

Del priprav na trail tekmo vsekakor mora obsegati tudi pakiranje tekaškega nahrbtnika. Ko pride do težav, nas lahko reši ravno njegova vsebina. Vsaka tekma tako ali tako že v razpisnih pogojih navede obvezno opremo, ki se jo je priporočljivo držati in celo nadgraditi. Nadgraditi v smeri, kot odhod v gore svetujejo gorski reševalci. S primerno opremo, ob upoštevanju vremenskih razmer, ki se v hribih lahko hitro obrnejo na glavo, s raziskavo in spoznavanjem terena, kamor smo namenjeni ter zavedanju lastnih meja in pripravljenosti.

Pred dnevi se je na kitajski ultramaratonski tekmi zgodila velika tragedija. Zaradi nenadnega poslabšanja vremena, visoke nadmorske višine, na kateri so se ob poslabšanju znašli tekači in težkega terena, je umrlo kar 21 tekačev. Med njimi so bili tako imenovani elitni tekači, kar pomeni, da so bili odlično telesno pripravljeni in zelo izkušeni, kot prekaljeni tekači, ki so imeli za pasom nekaj takšnih razdalj. Marsikdo bi ob tem lahko rekel, da bi se tekmovalci nemara lahko obrnili in si tako rešili življenje. Morda res. Ampak ko si enkrat na tekmi, je tvoj cilj zagotovo priti do konca. Če le gre in če je le mogoče.

Tekač se na takšni razdalji, tudi ob lepem vremenu, večkrat znajde pred vprašanjem kako naprej, kaj narediti, odnehati ali nadaljevati. Dvomi in skušnjave so del vsake ultraške tekme. Kako se odločiš je praviloma stvar vsakega posameznika, njegove pripravljenosti, izkušenj, motivacije in predanosti. Vsekakor pa je tvoj pogled vedno uperjen naprej, ena izmed osovnih manter ultratekačev je - Tudi največja štala mine, samo napredovati je treba. Bomo videli kako bo, ko pridem do naslednje okrepčevalnice. Tam se bom odločil ali je to za danes to ali gremo dalje. Da bi se kdaj vrnil nazaj, skorajda ne pride v poštev.

Za nastop na 100 kilometrski tekmi so v procesu treninga potrebne številne ure treninga, odpovedovanja, kompromisi in preseganje samega sebe. Gre za velik osebni vložek, za katerega si želiš, da bi se povrnil s prečkanjem ciljne črte. Tragedija na kitajski tekmi se je zgodila med drugo in tretjo okrepčevalnico, ko so bili tekači še spočiti in pri močeh. Tudi zato se je večina izmed njih zelo verjetno odločila nadaljevati proti naslednji okrepčevalnici, oziroma spotoma poiskati zavetje, če se vreme ne bi umirilo. Žal temu ni bilo tako.

Naslednje vprašanje, ki bi se lahko pojavilo na to temo, je vprašanje opreme. Bi lahko boljša oprema rešila nesrečne tekače? Lahko, da bi jih in dejstvo je, da se na takšnih tekmah z opremo počne marsikaj. Tekači za večino tekem precej natančno vemo, kje so organizatorji glede opreme natančni in kje ne. Kje nahrbtnike natančno pregledajo in kje s tem ne komplicirajo. Na vsakem posamezniku pa je, kaj in koliko česa bo zložil v nahrbtnik in vzel s seboj. Moje mnenje je, da nič ne gre prepustiti naključju in da se pri opremi nikakor ne sme držati nazaj. Tako pri nakupu, kot pri pakiranju.

Za dajše razdalje je moj nahrbtnik nabito poln. Zgodil se mi je leden dež na Nanosu, sredi noči mi je nenadoma crknila baterija na poti med Ratitovcem in Soriško planino, kolega je zaradi bolečin potreboval tablete. Te stvari se dogajajo in na njih je treba biti pripravljen. Na tekmo se je dobro odpraviti tako rekoč samooskrben. Če pride do težav je najbolje in umestno računati nase ter zgolj in samo nase. Pomoč je lahko za ovinkom, lahko pa je tudi par ur stran. Telefonsko številko, ki je praviloma navedena ob profilu proge na štartni številki se kliče res samo ob izjemnih primerih. Z upoštevanjem in zavedanjem, da je signal v hribih lahko zelo nestanoviten.

Na usodnem ultramaratonu je na štartu sijalo sonce, potem pa so se vremenske zadeve, baje nenapovedano, a vsekakor drastično spremenile. Vse kaže na to, da je nesrečne tekače doletela usodna kombinacija dogodkov, ki so bili tako siloviti, da ni bilo možnosti preživetja. Ob tej tragediji se marsikdo sprašuje, zakaj je sploh treba teči po hribih, ko bi nemara šlo tudi brez tega. Nemara bi šlo, ampak da bi se ljudje kar nehali potepati po gorah in gozdnih stezicah? Malo verjetno. Trail teki in gorski teki so konec koncev relativno varen šport, oziroma oblika preživljanja prostega časa. Sploh ob upoštevanju zgoraj naštetih nasvetov in pogojev, zmožnosti predvidevanja, ki podaja roko odgovornosti ter seveda ob prisotnosti zdrave pameti. Vsekakor so vselej mogoča takšna ali drugačna presenečenja, ki se jih pri športu v naravi moramo zavedati. Narava je konec koncev nepredvidljiva,