Bicikel je orodje za doživljanje življenja, pravi moj frend, ki je velik teoretik akcijskih športov. No, če smo zares iskreni, se s to zenovsko definicijo ne bomo zlahka zadovoljili. Vsaj fantje ne, kajneda? Teorija zveni enostavno, praksa je nedosegljiv imperativ. Vsakdo ve, da malo stvari tako lepo izbeza kretena iz nas, kot to stori akcijski šport, da se ne žalimo spet z adrenalinom. Tudi kolo je super orodje za to. Seveda  v družbi konkurenčnih samcev in pa morebitnih samic, ki jih je vredno impresionirati. Človek se gonu ega včasih preprosto ne more upreti. Čeprav se mi zdi, da sem zadnje čase že prav blizu tega, da me posvetijo v mtb meniha, še vedno prevečkrat klonim pod pezo idiota v sebi.

Tako sem oni dan na začetku sto višincev visokega lokalnega trejla srečal dva lika, ki sta me pahnila iz popolnega ravnotežja zena. Namesto da bi počakal, da se spokata, in užival sam s seboj, frišnim stumpyem in lepim popoldnevom na domačem trejlu, sem na pol na silo izposloval pole position. Seveda zgolj z namenom, da lepotcema, ki sem ju srečal, pokažem, kdo je na lokalnem trejlu gazda. Postopka sem se lotil nadvse premišljeno, saj sem pred demonstracijo veščin starega kozla dobro ocenil, da sta tipa popolna začetnika. Čudovit material za impresionirati skratka.

Novinci, ki mlinčkajo v prenizki prestavi in na vrhu hriba debatirajo o sagu, širini obročnikov in pravilnem tlaku v gumah. Ni ga boljšega. Potencial za dobro zgodbo sem zavohal, ko sta iz nahrbtnikov himalajskih dimenzij kljub popolni suši odstranila tisti fluorescentni plahti za dež in s komentarji o popustih in dobrih ponudbah začela vlačiti na plano vsa mogoča jajca, ki sta jih pravkar nabavila prek spleta: komolčnike, zaščito za hrbet, prvo pomoč, digitalni merilec tlaka, DH čeladi, energijske ploščice... Kar slišal sem, kako bosta v svet, tja do daljnih Dravelj, mogoče celo do Viča, ponesla mit o tem, kako je Mihi s sivo brado in staro čelado spretno nakrivil prvi S na trejlu. In to v zgolj in samo kratkih hlačah in bombažni majici.

»Puf, in že ga ni bilo več.«

Ego je živ hudič, vedno se spravi na šibkejše. Vse nas kdaj pa kdaj tare. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se nekoč v Kranjski iz tistega podesta za žičnico hotel pred tečajnike enduro kampa pripeljati po prvem kolesu. Saj veste, da jih s poceni finto malo impresioniram, preden se jim predstavim, kdo sem,  in jim razložim, da sem sila pomemben pomočnik inštruktorja/demonstrator. Seveda se je končalo z gobcem v pesku in kolesom, ki se mi je tako nesrečno nataknilo na noge, da sta dve ubogi tečajnici potrebovali par minut, da ste me rešili iz pasti, ki mi jo je nastavil idiot na levi rami/ego. Kredo je izparel kot luža po poletni nevihti. Cel dan pohlevnega dela sem porabil, da sem si vsaj približno povrnil ugled. In seveda me je to spet odvrnilo od bistva, kajti bistvo tega, kar počnemo, na koncu dneva verjetno ni to, kaj porečejo drugi.  

Ali pač?

V resnici je, bi rekla statistika. Če malo preračunam, je v skoraj dvajsetih letih pedaliranja mnogo dni na kolesu odpadlo zgolj in samo na merjenje tičev. Včasih, ko smo poleti z DH kolesi množično romali po evropskih parkih, nisem mogel zaspati, če nisem odrinil tistega, kar je odrinil recimo Rok, ki je tiste dni vedno prvi oskubil »ta velik drop«, ki je bil standard v vsakem parku. Giganstka lojtra, ki je merila tiče in polnila urgence, je bila vedno vsem na očeh. Dejstvo, da za marsikaj, kar sem poskušal, nisem bil niti slučajno tehnično usposobljen in da ob tem nikakor nisem niti malo užival, sploh ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da si sledil referencam. Če ne globalnim pa lokalnim. Če že nikoli ne bom Darren Berrecloth, bom pa nekako izsilil tisti step up na lojtro, ki ga je prejšnji teden odrinil Rok. Pa mu recimo kar Korenin, da ne bomo skrivali identitete, pa ker je ravno Vitalovec. No, končalo se je z dvema tednoma v bolnišnični oskrbi in trajno ter neozdravljivo šepavostjo. In še bi lahko našteval.

Hvala Budi, z leti cepetec počasi popušča. Če sem si v tridesetih še vedno domišljal, da lahko napredujem v nedogled, zdaj vem, da je resnica kruta in neizprosna. Tistega gapa pač ne bom skočil. Nikdar. Ne morem. Ko gledam svojega tamalega, kako z opičjimi geni, ki so mene zaobšli, leti po luftu, se zavem, da mi bo v tej inkarnaciji ta stopnja žal ostala zaklenjena. Vem tudi, da ni bolj patetičnega zvoka, kot je debata skoraj petdeset let starih panterjev o tem, kje je pred tisto bando najhitrejša linija. Ni je več, fantje moji. Kdor ne verjame, da je tako, naj prosi kakega priletnega soborca, naj ga kdaj posname na go pro, če se je pripravljen soočiti z mučnim pogledom na popolno odsotnost elegance. Potem pa naj gre za primerjavo na kako DH tekmo pogledat, kako to odpeljejo komaj spolno zreli mladiči. Verjamem, da bo posnetek za vedno izbrisan.

Je pa v priznanju, da nikdar več ne boš izgledal kot mulci iz instagrama, dejansko tudi odrešitev. Ko nehaš tekmovat z drugimi, ko nehaš na silo impresionirati druge, ko nehaš lovit Roka, ko si priznaš, da si star prdec, šele takrat  se začne pravi užitek na kolesu - tisti meditaciji podoben flow, ko vse izgine in si v trenutku s trejlom in kolesom samo še ti.

Poskusite, ne bo vam žal.

p.s. Rok, a greva po dolgih letih na eno izi furo spet?

Se beremo,

Miha