'Ah daj no, noč je noč. Ni šans, da je tukaj, na drugem koncu sveta bolj temna, kot pri nas.' So se glasili argumenti skeptikov, ko sem jim na cilju tekme obnavljal svoj dan. No, meni se je tedaj in tam zdelo precej drugače. Če primerjamo slovensko in ameriško divjino, zna biti slednja neprimerno bolj prostrana, samotna in pa temačna, ko enkrat zaide sonce.

Zavedam se, da je to stvar percepcije, ampak ko ima človek tisti dan za seboj pretečenih devetdeset kilometrov čez prerijo in mese, ko ostane sam, ker se reka tekačev čez dan razpotegne in porazgubi, ja in ko poseduje informacijo, da noč v tistih krajih prebudi lačne in renčave pume, do prve luči, ki mežika nekje tam daleč, v daljavi, pa je dobrih deset kilometrov ali več, ti pri duši postane nekoliko tesno.

A ne za dolgo.

Z eno roko nežno pobožaš prižgano svetilko, ki si si jo na glavo poveznil kakšne dva kilometra nazaj, na zadnji okrepčevalnici pred ciljem in ji nežno, kot simpatiji na poletni večer, šepneš – saj bova zdržala, kajne? Z drugo potipaš, če je rezervna svetilka, tam, kjer mora biti, če prvi poide sapa in pogumno kreneš naprej v noč.

Takrat enkrat se je zgodilo. Predstraža svetlobe, ki jo je oddajala moja naglavna svetilka, je trčila ob oči neznane živali. Te so odbile svetlobo, ki se je do mene vrnila kot odsev, oziroma sporočilo, da tam zunaj nisem sam. Oči neznane živali, ki je bila na domačem terenu, so obstale. Niso pobegnile ali se umaknile, temveč so se soočile. Upočasnil sem korak, telo je preplavil adrenalin, vsa moja pozornost se je usmerila na tisti par oči. Čez možgane so šinile številne misli in razkrivale številne scenarije, ki bi utegnili sledili. Je to puma, ki bo napadla? Je to medved, ki se ne bo dal odgnati? Ali kakšna tretja zver, ki bo zdaj pokazala, da se z njo ne gre hecati?

Čvrsteje sem poprijel za palici in nagonsko sem segel po drugi svetilki. Seveda ne zato, da bi jo zalučal v novega naključnega znanca, ampak da se zadeve razčistijo. Proti potencalnemu nasprotniku sem skozi zobe mimogrede siknil nekaj pristnih domačih kletvic, da bo nebodigatreba vedel, s kom ima opravka.

Dodaten vir svetlobe je razkril, kdo je tisti, ki me je čakal v nočni zasedbi ameriškega jugozahoda, da mi domnevno prešteje rebra. To ni bila puma, medo, šakal, rosomah ali kaj ostrozobo podobega. Bil je antilopski zajec, dobrodušna živalca, ki seveda v življenju nikomur ni skrivila lasu. Niti tega ni v resnici nameravala. Več kot očitno je bilo, da je imel zajec sila simpatičnih uhljev za ta večer povsem svoje načrte in da ga osamljeni tekač na preizkušnji Ultra Zion 100 niti slučajno ne zanima.

Ko me kdo vpraša, kaj so trail in ultra teki ter zakaj se jih lotevam, je moj odgovor naslednji. Tam zunaj vsakič znova, ne glede na to, kam se podam in koliko časa tečem, iščem utrinke, ki jih iz leta v leto tkem v mozaik. Ta bo nekoč postal moja edinstvena in neponovljiva tekaška zgodba. Pričujoči blog, tole je njegov prvi del, bo nekatere doživete drobce predstavil tudi bralcem, ki se trail teka šele lotevate, vas takšen način preživljanja časa v naravi zanima, oziroma ste stari in prekaljeni tekaški mački in soborci.

Vsi skupaj vemo, da je za nami precej zanimivo tekaško leto, ki je tudi tekačem, nemirnim dušam in tovrstnim popotnikom prinesla številne izzive in spoznanja.

Spominjam se, kako smo se letošnjo jesen in del zime na skrivaj dobivali in kršili cel kup odlokov in odredb, da smo se lahko na robu mesta podali v gmajno. Ekipa tekaških krjavlov, vsak s spoštljivim venčkom tekaških dogodiviščin in dosežkov za pasom, je seveda upoštevala smiselne zapovedi in se jih tudi držala. Zaradi naših tekaških druženj se ni okužil ali zbolel nihče. Je pa zagotovo pomagalo, da smo ostali pri zdravi pameti in da so se naše medsebojne vezi okrepile. Popoldnevi in večeri, ko smo se dobili na skrivni lokacji ter se od tam podali na tedensko dozo trail kilometrov, smeha, internih šal in sprostitve bodo ostali v trajnem spominu. Kolikokrat smo, sploh okoli parkirišča, oprezali za naključnimi sprehajalci, če so ali niso varuhi zakona ali inšpektorji. Kolikokrat smo, ko smo prispeli na cilj pogledali na uro, a ne zaradi doseženega časa, višincev in kilometrov, ampak da ugotovimo, koliko časa imamo še za druženje, preden nastopi policijska ura. Kolikokrat smo se vprašali, kolikokrat in ali sploh smo prestopili občinsko mejo, ali imamo dovolj medsebojne razdalje in se strinjali, kako simpatičen je v resnici gozd, ko je tako mogočno prazen. Le kriki lesnih sov, katerim smo mestoma radi pritegnili, so bili naša redna družba v dneh in nočeh, ki jih zlepa ne bomo pozabili.

Vsakič, ko v noči prestrežem odsev živalskih oči, se spomnim na trenutek in tiste močne občutke, ko se mi je to prvič zgodilo prvič. Vsakič, ko bom od letos dalje v zimskih mesecih zaslišal teriotrialno oglašanje lesne sove, me bodo preplavila zelo močna občutja gverilskega trail teka v času epidemije.

Trail teka se ne lotevam zaradi rezultatov, nastopaštva ali česa tretjega. Trail tek so utrinki, je mozaik, so prijatelji in številne nepozabne izkušnje, ki jih pozameznik doživi, ko premaguje kilometre in kilometre tam zunaj. So svojevrstno, vsekakor globoko in celovito čutenje in doživljanje narave, premagovanje neslutenih razdalij tako zunaj, kot znotraj sebe. So povsem naravno pomirjevalo brez stranskih učinkov, skorajda opiat, ki omogoča presenetljivo samozavedanje, samozaznavanje in spoznavanje.

In v resnici se ga ni tako zelo težko ali drago lotiti ali ga izvajati.O vsem se bomo pogovorili v zapisih, ki sledijo.

Se beremo kmau!