Živijo, banda!

Nesreča nikoli ne pride sama, raje pride z e-bajkom! Ravno smo se pobirali od opustošenja covidnega strahu, malce zadihali in v "ne tič ne miš" slogu - brez prave otvoritve torej - končno odprli naš Robidišče Trail Center,  pa me pokliče odposlanec nam vsem tako ljubega škofjeloškega podjetja, da je čas, da spet kaj napišemo.

Sugestijo v prvi osebi množine je v prepoznavnem slogu podkrepil še s podkupnino v obliki e-bajka: Na! kle maš za probat, pa povej."

Ne štekam sicer od kod Extreme vitalovemu štabu ideja, da bi moral semizavaljeni atlet pri petinštiridesetih vse priznat, če mu daš e-kolo, ampak ajde, ok, bom povedal.  A pojdimo počasi od začetka, ker je bila pomlad res turbulentna.

Zima je minila v znamenju širjenje Robidiškega bajk parka. Z Lunijem in njegovo Alianso smo obstoječim trejlom naredili še tri brate in skills park, okrepili našo floto shuttle kombijev za še en komplet in se veselili otvoritvene slovesnosti, na kateri bi stalaktit DH-ja in priložnostni duhovni voditelj Šumba v družbi največjih mtb odpadnikov, influencerk in sodov piva Reservoair dogs izvedel krst nove infrastrukture. Pa sta nas Jelko in Ivo pahnila v lockdown.

Pa je šla otvoritev. Pa je šlo 10 najlepših vikendov, kar jih pomni zgodovina, direkt v maloro. Obstal sem doma v Šentvidu nad Ljubljano in spremljal vso histerijo, ki je nenazadnje vodila tudi v  konec domačih trejlov.

Ljudje smo se na hitro razdelili na ubogarje, torej na tiste, ki so sledili navodilom vladnih avtoritet in mtb vplivnežev a la Jan Porič ter brez pomisleka ostali doma, delali sklece in vadili track stand, ter na tiste, ki imamo z avtoritetami in lahkotnimi populizmi kronične težave, in smo se še naprej vozili.

Kdor v teh dneh ni ob poskakovanju na dovozu uporabljal ključnika #ostanidoma in si je drznil z enoslednim vozilom celo v hosto, je lahko videl, kaj pomeni, ko avtoritete ljudem zaprejo BTC. Horde z mehčalci in parfumi odišavljenih prvopristopnikov so se valile po bližnjih gozdovih.

In kolesarjenje je, še preden je bila rojena vladarjeva psovka "kolesariat", postalo subverzivno početje. Poslušali smo, da je prepovedano, odsvetovano, nepošteno, predvsem pa nevarno.

Mnogi so dobesedno citirali vladne ostajalce doma in so brž, ko so ugledali silhueto kolesarja na potki,  jeli soliti pamet, "da s tveganim vedenjem obremenjujemo zdravstveni sistem, ki bije bitko z virusnim monstruom."

Kmalu so se  pojavile tudi tehnične ovire, nekaj dni za tem pa še odredi s šnopcem in krampi oboroženih vardistov, ki so nekatere kolesarkam in kolesarjem namenjene zemljate skulpture zravnali z zemljo ter s tem podali jasno in nedvoumno sporočilo, kdo ne sme v gozdove na severu Ljubljane.

Ob vnovičnem odprtju BTC-ja so družine pravičnih in ubogljivih sicer zopet našle bolj pametno početje od brezciljnega metanja robčkov in tetrapakov po gozdovih, ostale pa so v opomin na čase osvobajanja gozdov izpod jarma kolesariata ljubke, ekološke in v živa drevesa nabite OSB plošče osvoboditeljev, na katerih piše, da je pač, ....., da je pač prepovedano.

Vsakršna podobnost z znamenito butalsko tablo, ki Turkom najstrožje prepoveduje vstop v  samoizolirano vasico, je zgolj neposrečeno naključje.

No, veseli me, da je epizoda za nami, da bo počasi vse skupaj minilo, pa upam, da drugega vala ne bo. Bo pa vsekakor potrebno razmisliti, kam z vsemi rekordnimi prodajami gorskih koles, ki jih kljub koroni beleži trg. Ok, imam idejo, ampak je znotraj te družbeopolitične debate nespodobno karkoli oglaševati;)

Aja, e- kolo update:

Ime mu je Turbo Levo SL expert carbon (upam, da nisem kakega superlativa pozabil) in je res hecna zver, ker je e - bajk, ki se dela, da to ni. In dejansko, ko ga na dol obrneš, ni. Geometrija je odlična, sploh za visoke rajderke ali rajderje. Končno XL vreden svojega imena. Vanjo sem se zaljubil celo do te mere, da sem šel gledat, kateri Specov model brez elektrike bi ustrezal temu.

Pa ni čisto povsem Stumpy, je pa blizu. Zadeva je celo tako lahka in nevpadljiva, da sem se naučil goljufat z njo: ko vidim koga, izklopim pomoč, in skoraj nihče ne pogrunta, da v resnici nisem tako hud. Če cena ne bi bila tako visoka in če bi dejansko lahko prikril dejstvo, da pičiš na štrom, bi si ga kot ego booster za tmurne dni nemara celo omislil. Mislim pa, da je Spec s tem izdelkom na sledi zanimive nove delitve na področju neizogibne elektrifikacije. 

Ampak dajmo več o tem prihodnjič. Ker slutim, da mi ga bodo kmalu vzeli, grem zdajle na hitro še na Krim.

In to dvakrat!